Belokranjska in Poljanska narodna noša

Poljanska dolina leži jugovzhodno od Kočevja. Ozemlje sestavlja manjše kraško polje in ozka dolina ob Kolpi. Poljane loči od Bele krajine skrajni južni in precej nižji podaljšek Kočevskega Roga - Poljanska Gora. Poljanska dolina je bila do začetka 19. stoletja priključena kočevskemu ozemlju. Z letom 1957 je bil zahodni del Poljan priključen h kočevski občini, vzhodni del s farnim središčem v Starem trgu pa je ostal pod črnomaljsko občino. Ne glede na občinsko pripadnost se Poljanci prištevajo k Belokranjcem, s katerimi jih družijo poleg jezika tudi nekatere podobne kulturne sestavine, npr. običaji, plesi in noša.

NOŠA STAREJŠEGA KROJA

O noši starejšega kroja, ki so jo nekateri moški in pogosteje ženske nosile še v prvi polovici 20. stoletja in prav redke tudi še po sredi 20. stoletja, so na voljo poleg fotografij tudi ustna pričevanja. Moška noša starejšega kroja je vsebovala naslednje dele oblačil. Okroglo kapo iz rdečega sukna, brez ščitnika, obšita z trakovi in žametom. Kasneje je postala kapa nižja, vrh kape je bil črn, oglavje pa rdeče. Lahko je bilo tudi obratno. Kapa je imela čop, bodisi na sredi ali zadaj na oglavju. Klobuk se omenja kot zimsko pokrivalo. Imel je nizko okroglo oglavje in široke krajce. To je edina sestavina poljanske noše, ki je prišla iz alpskega oblačilnega območja. Suknjo, ki sega do polovice stegen, iz belega grobega sukna, brez rokavov in ovratnika, obrobljena z zelenimi ali modrimi vrvicami, spredaj speta z zaponami. Telovnik je bil iz modrega finega sukna, z medeninastimi gumbi. Hlače so segale do gležnjev, bile pa so iz grobega sukna in tesno krojene, z zelenimi ali modrimi vrvicami ob šivih in razporku. Oblačili so se tudi v dolge, široke hlače iz belega, domačega platna, ter pantalone, ki so bile spodaj ozke, narejene pa iz debelega sivega, rjavega ali črnega sukna. Obute so imeli opanke, ki so bile narejene iz usnjenega podplata in usnjenih jermenčkov.