Belokranjska in poljanska narodna noša

Visoki čevlji na vezalke so bili iz govejega ali ovčjega usnja in podplatov, ki so jih tedaj kupovali še v Karlovcu. Čevelj za levo in desno nogo je bil delan na istem kopitu in segal do gležnjev. Delovni čevlji so imeli usnjene lesene pete. Škornji so imeli zgornji del iz polsti in so bili včasih tako veliki, da so jih obuli kar preko čevljev. Cokle so bile cele iz lesa, poznali pa so še troje vrst cokel. Najprej tiste, ki so imele na usnjen podplat pritrjen samo usnjen jermen, spredaj dva, zadaj enega. Potem tiste, ki so imele ves sprednji del usnjen, usnje je bilo na podplat pribito z žebljički. Cokle pa so bile v tistem času tudi obuvalo, ki je imelo lesen podplat in usnjen zgornjik, navadno iz kravetine, kot pri visokih čevljih. Nemalokrat so čevljarji na lesen del pribili kar zgornjik, ki so ga odtrgali iz starih čevljev. Copate so takrat sodile k pastirski noši. Na paši so jih iz ločja pletli pastirci. Nogavice, črape, so bile iz volne, različnih barv, njihov zgornji del pa je vedno segal čez pol čevlja. Srajce, robače ali košule, so bile največ iz muslina in domačega platna. Na vratu so bile spete s trakovi in prsnimi zaponkami iz medeninaste žice. Srajce so imele gube in so segale čez hlače. Nosili so tudi usnjeni pas, paš, v katerem so tudi vilice in nož, včasih tudi britva. Površnik je bil narejen iz sukna in je segal malo čez boke. Zapenjal se je z gumbi. Pozimi so moški oblačili plašč, kabanico, iz črno meliranega sukna, včasih tudi rdečega. Okoli vratu so si moški v pentljo zavezovali širok rdeč trak Predpasnika, z izjemo obrtnikov, Poljanci niso nosili. Usnjene predpasnike so imeli samo čevljarji in kovači, platnene pa mizarji. Ženske so nosile kratko, samo do ledij segajočo platneno polsrajco, rokave, s počeznimi gubami, ki se je zapenjala s prsno zaponko.
Ovratnik srajce je bil prešit in naguban. Platnena srajca, robača, so okoli pasu prepasali s širokim pasom iz sukane volne. Na koncih pasu sta visela ključ in britva. Suknja je bila iz belega sukna in brez rokavov, obšita z modrimi vrvicami in spredaj zapeta z zaponami. Okoli vratu so ženske nosile raznobarvne vrvice z pušico, v kateri so bili spravljeni blagoslovljeni predmeti. Obute so imele debele nogavice iz črne in bele volne, s katerih so viseli raznobarvni čopi. Čevlji so bili iz kravjega usnja. Visoki čevlji na vezalke so imeli spredaj kapico, pete so bile nekoliko višje, naložene iz usnja za podplate. Nizki čevlji so se uveljavili okoli leta 1925, a le za nedelje. Poleg usnjenih čevljev se že leta 1838 omenjajo kot poletno obuvalo iz bele volne pletene natikače. Ženske so jih nosile na golo nogo. Natikače ali male črape, so gospodinje spletle iz volne, za podplat pa so našile več plasti debelejšega blaga. Natikače so nosili samo v hiši.. Črape so pletene iz debelejše bele domače volne. V začetku so jih pletle samo do gležnjev, kasneje pa tudi nad gležnji. Za podplat so uporabile več plasti platna, ki so ga potem prišile na črape. Pocelj se omenja 1838 kot koničasto zaključena platnena čepica s čipkami. Starejši in bržkone delovni poclji so narejeni iz bolj grobega lanenega domačega platna, mlajši, verjetno pražnji, pa iz bombažnega platna. Čeljniki so bili sredi 19. stoletja po vsej verjetnosti samo klekljani. Pocelj je v Beli Krajini ime za avbo. Med sestavinami ženske poljanske noše, ki so vidneje označevale nekaj boljše gmotno stanje, so bile tudi peče. Ker so bile dražje kot rute, so jih nosile le premožnejše. Ženske so si peče zavezovale pod brado. Vezenina je pri vseh pečah trikotno osredotočena in simetrična. Sestavlja pa jo vezena vogalna obroba, vogalna bordura in vogalna roža.