Belokranjska in poljanska narodna noša

Rute viri omenjajo že leta 1842. Domov so jih prinašali krošnjarji in zdomci iz Amerike.Bile so iz vzorčastega bombažnega blaga, cajga. V opisu ženitovanjske noše nosijo neveste šapol, to je nevestina krona iz rož s številnimi trakovi. Naroke, neke vrste daljše rokavice brez prstov, so Poljanke nosile na podlahti v zimskem času. Pletene so bile iz domače volne, ki je bila rdeča ali rumena. Svitek, svitak, je obročasta naglavna blazinica, ki je rabila kot podložek pri prenašanju bremen na glavi. Navadni svitek so naredile tako, da so v nogavico nabasale volneno predivo. Pražnji svitek je bil opleten z belimi, modrimi, rdečimi in zelenimi trakovi. Dežnik, marela je bil znan med dodatki vsaj že leta 1890. Če tudi je bil razmeroma poceni, si ga vseeno ni mogel vsakdo kupiti. Cula, platnena ali bombažna ruta je bila v navadi še okrog leta 1930. V culo so ženske in tudi moški naložili malico, ko so šli na semenj v Črnomelj, Metliko, ali na Vinico.

NAKIT IN PRIČESKA

V poročilu iz leta 1838 je omenjena praktična in okrasna zaponka iz medeninaste žice, okrašena z steklenimi biseri. Z njo so si pod vratom moški spenjali srajce, ženske pa rokavce. Zaponke so se ohranile tudi pri mlajši, pod vplivom mestne mode krojeni obleki. Priljubljeni so bili uhani v obliki obročka, ter zamorčki, to so uhani v obliki črnčeve glave. Prav tako kot na ostalem Slovenskem ozemlju, so tudi na Poljanskem nosili moški uhan samo v enem ušesu. Poljanke so nosile okrasne prstane, ki so bili iz medenine, z večjimi ploščicami podobno kot pri pečatnih prstanih. Nosile so tudi ovratnice, raznobarvne volnene vrvice in trakove. Neporočene ženske so si spletale lase v dve kiti, jih prepletle z rdečo volno, nato pa so jih privezale z trakovi po širini glave. Poročene ženske so imele lase spletene in prepletene z trakovi iz črne volne. Moški so nosili kratke lase.

OBLEKA IN VEROVANJA

Nekatere starejše ženske so še po drugi svetovni vojno zaupale v podedovana verovanja. Z uporabo oblačilnih kosov povezana zaščitna dejanja so spremljala Poljance ob raznih priložnostih. Čarali so že ob otrokovem rojstvu. Kadar je šel otrok h krstu je morala mati nastaviti pod podboj vrat to, kar bi rada, da bi otrok delal, ko bo velik. Če je želela da bi bil mizar, je pred vrata nastavila oblič, da bi bil učitelj knjigo... Krstni robec je mati shranila in ga dala sinu, ko je šel v vojsko, saj naj bi ga branil pred nesrečo. Matere nikoli niso sušile ali pustile perila v mraku, saj ni bo to škodilo otroku. Dokler ni bil otrok dva ali tri mesece star, ni smel nobeden moški v mraku z klobukom na glavi v hišo, ker je s seboj prenesel mrak in bi otrok zbolel.