Pojem domače obrti se je izoblikoval in ustalil šele v drugi polovici 19. stoletja, torej v času, ko so tej gospodarski panogi pripisovali velik pomen. Poleg hišne industrije in domače obrti zasledimo v zgodovinskem razvoju tudi poimenovanje domača ali hišna dejavnost.

Domača obrt se je ponavadi prepletala s primarno kmetijsko dejavnostjo in omogočala zaposlitev določenemu številu prebivalstva, še posebej v okviru družinske skupnosti. Do druge svetovne vojne je bila pravna ureditev domače obrti precej drugačna od današnje.

Najbolj pogosto so jo opredelili kot rokodelsko obrt. Arheološke najdbe dokazujejo, da so se že naši predniki ob naselitvi ukvarjali z nekaterimi obrtnimi dejavnostmi.

Tako so v slovanskih grobovih našli tudi ostanke tkanega platna, usnjenih prevesnic, pa razne kovaške in lončarske izdelke ter izdelke iz kosti.Vse to je bilo namenjeno le domači rabi, zato praviloma za ta čas še ne moremo govoriti o domači obrti. Lahko pa rečemo, da je bila to osnova za razvoj obrti. V 13. stoletju se je pričel razvoj trgov in obrti, od 14. stoletja dalje pa so se obrtniki začeli združevati v združenja ali cehe. Njihov namen je bil zaščita tržnih koristi in nadzor kakovosti in splošne strokovne podkovanosti obrtnikov. Vse to je povzročilo hiter razvoj številnih obrti v mestih in trgih, uvajali so vselej nove.V tem procesu je bilo podeželsko prebivalstvo povsem neenakovredno mestnim in trškim obrtnikom in jim nikakor ni moglo konkurirati. S to diferenciacijo lahko povežemo tudi zametke pojma domača obrt, tako kot ga pojmujemo danes. Šlo je za izdelovanje določenih predmetov v okviru domačije, domače družinske skupnosti, za lastne potrebe in za zamenjavo ali celo prodajo. Izdelovanje je bilo izrazito sezonsko, potekalo je takrat, ko ni bilo dela na polju. Za to pa so bili najbolj primerni zimski meseci. Obseg izdelovanja oblačil in ostalih izdelkov je bil velik, čeprav je kakovost močno zaostajala za izdelki mestnih obrtnikov. Izdelki kmečkih obrtnikov so bili zaradi cene veliko bolj dostopni. Med obrtmi, s katerimi so se ukvarjali na našem podeželju, moramo omeniti predvsem lončarstvo, pletarstvo, usnjarstvo, tkalstvo, suknarstvo, čipkarstvo, piparstvo, sedlarstvo in jermenarstvo, coklarstvo, slamnikarstvo in seveda čevljarstvo. Na kratko si bomo ogledali obrti, ki so bile povezane z izdelavo narodnih noš na Slovenskem.

• Usnjarji, sedlarji in jermenarji
• Čevljarji in coklarji
• Tkalci in suknarji
• Čipkarice
• Slamnikarstvo
• Piparji