Slovenska narodna noša v Istri

Slovenska Istra obsega predel od reke Dragonje na jugu, do Slavnika na vzhodu in Kopra na severu. Geografi pravijo, da imata Istra in Slovensko primorje skupno značilnost, da sta oba primorsko pročelje svojega zaledja. V zgodovinskih virih je za obe pokrajini značilno skupno poimenovanje - Primorje. Narodopisna podoba Istre priča, da je bila pokrajina v zgodovinskem razvoju od najstarejših dni do danes vsestransko odprta vplivom sosednjih ozemelj. Kot polotok v najbolj severnem delu Jadrana je bila po kopnem povezana s Sredozemljem in s srednjo Evropo. Zato so zaznavni njuni vplivi tudi v življenju in kulturi Istranov. Podobo preprostejše podeželske noše, katero obravnavamo na naslednjih straneh, lahko zasledujemo že od začetka 14. stoletja. Prvi podatki so pičli, a zaradi svoje starosti toliko bolj pomembni. Natančneje je noša opisana in omenjena šele od srede 19. stoletja dalje. Omenimo naj, da imata starejša ženska in moška noša Istranov tako v krojih kot v barvah veliko skupnega z nošo na Tržaškem.

ŽENSKA IN MOŠKA NOŠA STAREJŠEGA KROJA

Zaradi krojnih posebnosti nekaterih ženskih in tudi moških oblačil se starejša istrska noša bistveno razlikuje od noš drugih slovenskih pokrajin. Zato jo uvrščamo v poseben tip noše, t.j. primorsko nošo.

Glavni deli starejše moške noše so bile ohlapno in le nekoliko čez kolena segajoče hlače, ki so bile spodaj ob straneh preklane. Hlače so bile včasih pošite z okrasnim rdečim, črnim ali rumenim trakom. Okrasnega pomena so bili tudi manjši gumbi na žepih hlač. Zgoraj so nosili belo platneno, za pražnje dni pa bombažno srajco z ozkim ovratnikom. Telovnik je bil krojen iz enakega blaga kot hlače. Suknjič je bil pri starejši noši iz domačega, večinoma temnorjavega sukna. Pozimi so nosili dolge suknje, ki so bile obrobljene z rožastim trakom. Obuvali so opanke, za katere pa je malo podatkov, čeprav so jih nosili še koncem 19. stoletja. Med moškimi pražnjimi obuvali so znani predvsem nizki čevlji in do gležnjev segajoči čevlji, ki so imeli resasto narezan jezik kot petelinova roža. Jezik je bil obrnjen čez gornji del, ki je bil zavezan z vezalkami ali pa spet z dvema koničastima zobcema. Za delo so največkrat obuvali visoke čevlje na vezalke. Ob šagri so nosili bele usnjene nizke čevlje. Nogavice so segale do podkolen, pletli so jih iz belega ali modrega bombaža in volne. Črne polstene klobuke so še sredi 19. stoletja krojili z širokimi krajci in z nizkim oglavjem. Poleti so se pokrivali s slamniki, ki so bili okrašeni z suhimi rožami in trakovi. Posebno pokrivalo je bilo z žametom ali kožuhovino oblečeno pokrivalo, ki je bilo spredaj nižje in zadaj višje. Okoli vratu so si moški privezovali rdečo svileno ruto. Ženske so nosile bele platnene ali bombažne srajce, ki spredaj niso bile prerezane. Imele pa so značilni klinasti vstavek. Po vsej dolžini rokava je bila s črno, rjavo ali rdečo bombažno nitjo izvezena 1-2 cm široka proga. Rokavni zavihek je okrašen z belo laneno ali bombažno čipko. Čez srajco so ženske nosile kamižot. Oblačilo iz rjavega, belega ali črnega platnenega blaga, je bilo spredaj po vsej dolžini prerezano. Oblačilo je bilo v ramenih široko krojeno in je imelo prav tako kot srajca klinast vstavek. Posebnost belih ali temnih kamižotov je bilo ročno gubanje. Srajce in kamižote so že proti koncu 19. stoletja večinoma izpodrinila dolga krila na pas in oprijeto krojene bluze ali jope.