Narodna noša v Zilji

Skoraj sto kilometrov dolga Ziljska dolina poteka od Kotij do Beljaka. Deli se v zgornjo in spodnjo Ziljsko dolino. Meja poteka pri Šmohorju. Slovani so naselili Ziljsko dolino vsaj že v sedmem stoletju. V virih se celo imenuje pokrajina Slovanov. V času in prostoru, kjer je večina slovenskih Ziljanov opustila svoj materin jezik in kjer prav kot drugod po svetu izginjajo prvine starejše ljudske kulture, pa se je še vedno ohranila starejša, v prvi polovici 19. stoletja pri slovenskih Ziljanih izoblikovana narodna noša.

ŽENSKA IN MOŠKA NOŠA STAREJŠEGA KROJA

Med oblačili, ki sestavljajo starejšo žensko nošo, se od drugih ženskih oblačil na alpskem območju najbolj razlikuje kratko, in v značilne gube položeno krilo z životcem ter prav tako v drobne gube položen kratek predpasnik, med dodatki pa pokrivalo ter vezen pas. Moška oblačila se od drugih slovenskih noš veliko manj razlikujejo. Obravnava sestavnih kosov starejše in mlajše moške in ženske noše kaže, da so ziljski Slovenci z večjo ali manjšo zamudo prevzete zglede oblačilne mode samostojno, ustvarjalno preoblikovali in prilagajali svojemu oblačilnemu okusu. Moški so nosili k pomeščanjeni obleki skromneje krojene srajce, ki so bile narejene iz domačega platna, namesto ovratnika pa so imele le obrobo. Pražnje srajce so bile iz bombažnega platna, imele so ovratnik, nekatere tudi hrbtno lastavico, spredaj ob prsnem izrezu pa po tri prešite gubice. Kakor drugod, so bile tudi tu srajce večinoma bele barve. Revnejši so imeli pri nedeljskih srajcah iz boljšega blaga narejene le ovratnik, prsni del in manšete. Nekateri moški so si okoli vratu zavezovali rdeče ali pisane rute z resicami.

Po letu 1900 pa se je kot dodatek vse bolj uveljavljala kravata. Glede na druga oblačilna območja lahko vidimo, da so v Ziljah nosili hlače iz osmih različnih materialov: sukna, raševine, platna, irhovine, lodna, mezlana, menčestra in svile. Prav tako so zanimive barve. Suknene ali raševinaste hlače so bile zelene barve, platnene črne, irhaste črne ali temnorjave, mezlanaste prav tako zelene, svilene pa so bile rumene. Jirhaste hlače so segale do podkolen in so jih večinoma izdelovali iz jelenovega ali kozlovskega usnja. Ob straneh in spredaj so bile pošite s svilo. Spredaj je namesto hlačnega razporka na obeh zgornjih delih pravokotno vrezan kos blaga, ki se zapenja na vsako stran, s po enim kovinskim gumbom. Spredaj je na vsako stran hlačnice poševno vrezan žep, spodaj ob straneh pa imata hlačnici razporek. Na koncu razporka je prišit usnjen trak. Že leta 1767 se tudi omenjajo naramnice. Izdelovali so jih iz lodna v zeleni barvi., kasneje pa so postale priljubljene tudi platnene in elastične. Naramnice so nosili tudi ponekod na Kranjskem in Štajerskem. Nekateri moški so nosili usnjene pasove, ostali pa opasice. Opasica je dolg, za ped širok pas iz blaga, ki so si ga moški ovijali okrog pasu. Bile so rjave, modre ali rdeče barve. Prsnik se omenja že 1694 leta. To je bilo oblačilo, ki je imelo samo sprednji del in ga je bilo potrebno na hrbtnem delu telesa privezati s trakovi. Prsniki so bili rdeče ali zelene barve. Telovniki so bili, kakor drugod, del pražnje in tudi vsakdanje noše. Praviloma so bili krojeni iz istega blaga kot hlače in imeli gosto našite kovinske gumbe. Suknjiči so bili krojeni na fazono, zapenjali so se dvovrstno s po tremi gumbi na vsako stran. Bili so v glavnem iz temnorjavega oziroma črnega žameta, segali so čez boke in imeli ozko krojene rokave. Iberok je bil daljši suknjič, ki je segal čez boke in so ga moški nosili ob hladnejših dneh. Krajše ali daljše krojene suknje so bile sestavni del podložniške noše. Ovčji kožuhi se omenjajo v obdobju od leta 1734 do 1802. Bili so bele barve, na hrbtu pa so imeli vezenino. Vezenino sestavlja rastlinska motivika. Stilizirane cvetlice in lističi so vezeni z zeleno, rdečo, rumeno, vijoličasto in rožnato volno. Plašče so nosili le premožnejši, v navadi pa je bilo, da so jih nosili ob ženitovanju. Kdor ni imel plašča, si ga je pa sposodil. V zapuščinah pa se vsekakor največkrat omenjajo nogavice. Sprva so bile nogavice krojene kar iz blaga, kasneje pa pletene iz volne in sukna. Največkrat se omenja rdeča, nato modra in bela barva nogavic. Segale so do meč ali čez kolena.

Podveze so značilnost baročne mode. To so bile razkošne, v pentljo pod kolenom zavezane podveze iz platna, sukna ali svile. Ziljani so obuvali čevlje, ki so jih zavezali z jermenom, škornje z vihali ter opanke in cokle. Podrobneje so opisani le škornji z vihali, ki pa so bili enaki kot na ostalem alpskem oblačilnem območju in jih zato ne bomo podrobneje opisovali. Kot pokrivala se omenjajo klobuki, slamniki in čepice s čopkom. Klobuke so izdelovali iz polsti, slamnike iz slame, čepice pa so bile predvsem volnene in bombažne. Žensko nošo, prav tako kot na Kranj skem in Dolenj skem ter drugod po Evropi, sestavljajo rokavci. Značilno za ziljske rokavce je drobno gubanje na prsih, kakor drugod pa so tudi Ziljanke dodale rokavcem mehko ovratno nabornico, ki pa je po letu 1838 izginila.

Nabornico je zamenjal velik, pravokotno krojen in gladek ovratnik. V glavnem so rokavce izdelovali iz domačega platna ali belega industrijskega blaga. Večina ima v zapestju prišite ročno kvačkane ali strojne bele čipke. Spodnja krila so bila dolgo ali kratko krojena, na robu pa so imela prišit volan. V sestavi dekliške, plesu namenjene noše je znan dodatek, ki je bil namenjen poudarjanju bokov. Dodatek h krilu je bil iz grobega lanenega platna kot neke vrste zelo kratko krilce na pas. Kasneje ga je nadomestilo trdo poškrobljeno ozko krilo. Srajce in kombineže so bile sprva krojene iz enakega blaga kot rokavci in spodnje krilo, kasneje tudi iz pisanega bombažnega blaga. Spodnja srajca je bila hkrati tudi spalna srajca. Spodnje hlače so bile sprva spredaj preklane, spodaj pa so imele čipko. Ziljanke so jih nosile pod spodnje krilo in sicer tako, da se je čipka videla. Nedrček se je uveljavljal počasi. Sprva so ga ženske nosile čez srajco in je segal malo čez pas. Kratko krilo z životcem, ras, so nosile slovenske Ziljanke vsaj že sredi 18. stoletja. Krila so bila široko in bogato nagubana, krojena iz zelenega in rjavega mezlana, životec pa kratek in izrezan in ima spredaj zelenosvilen pisan in z zlatom vezen prsnik. Krila so bila tudi iz rdeče raševine. Na spodnjem robu kril je bil prišit okrasni trak. V delu Ziljske doline so slovenske Ziljanke nosile dolgo krilo z životcem. Krilo je bilo iz cica, prav tako životec. Proti koncu 19. stoletja so taka krila prevladala tudi pri tistih Ziljankah, ki so sicer nosile ras. Krilo z životcem je tako kot drugje izpodrinilo dolgo krojeno krilo na pas. Prsnik se omenja v zadnji četrtini 18. stoletja. Ženske so si ga pritrjevale spredaj na izrezan životec. Bil je podobno krojen kot na ostalem alpskem ozemlju. Kasneje je prsnik nadomestile naprsne rute, ki so bile pisane ali rožaste , narejene iz bombaža ali perkala. Predpasnik je sestavni del starejše in mlajše noše pri Zilji. Poleg dolžine so se spreminjale tudi barve in kroji. Pas je stalni dodatek k starejši, predvsem pražnji noši. Znano je troje vrst pasov: usnjen pas z zakovicami, usnjen s pavjimi tulci vezen pas in navaden usnjen pas. Pasovi so krojeni praviloma iz rdečega usnja, podloženi z grobim domačim platnom. Na nekaterih pasovih so dodani usnjeni trakci rdeče, rumene in zelene barve. Jope so se uveljavile okoli leta 1838. Bile so kratko krojene z nabranimi rokavi največkrat iz sukna ali cica. Kožuhi so bili iz ovčje kožuhovine in sicer se omenjajo kratki in dolgi. V primerjavi z moškimi kožuhi ženski niso umetelno vezeni na hrbtnem delu. Ogrinjalne rute so ženske nosile ob dežju. Narejene so bile iz platna. Iz pred prve svetovne vojne so ohranjene kvadratno krojene ogrinjalke, ki imajo na robovih daljše rese. Ogrinjalke so kasneje izpodrinile jope. Plašči so bili redki, saj so bili dosegljivi le premožnejšim. Ženske nogavice se od moških ne razlikujejo, omenimo naj le še golenice. Golenice so bile brez stopal in kraj še kot nogavice saj so segale le malo čez meča. Od 19. stoletja naprej se omenjajo podveze. Opisi kažejo na to, da so ženske nosile bele nogavice z rdečimi volnenimi in dva prsta širokimi podvezami, ki so bile zvezane pod kolenom. Podveze so bile sprva le trakovi v rdeči, zeleni ali modri barvi. Kasneje so prišle v modo elastične podveze. V Bačah so nosile tudi usnjene podveze. Oblika ženskih čevljev se je velikokrat menjala. Koncem 18. stoletja so prevladovali nizki, s trakiovi ali z jermeni prevezani čevlji, kasneje tudi oprijeti visoki čevlji na vezalke. Za vsak dan so ženske nosile doma narejene bote, ki so jih naredile iz starega blaga. V drugi polovici 18. stoletja so se Ziljanke pokrivale z rutami, klobuki in pečami.

NAKIT IN PRIČESKA

Pri Zilji so se kitili razmeroma skromno. Uhani so se pojavili šele v 19. stoletju, vendar se niso kdo ve koliko razširili. K rasu so ženske nosile okrasne sponke. Okrasnega in praktičnega pomena so bile pri moških in ženskah ure z verižico, ki pa so izpričevale premožnejšega nosilca. Lase so si žensle spletale v dve kiti in si jih nato ovile okoli glave, moški so imeli kratke pričeske.

OBLEKA IN VEROVANJA

Vsaj ponekod ob petkih niso prali obleke, ker so verovali, da na ta dan oprana obleka privlači strelo.
Nevesta si ni smela sama sešiti obleke, saj bi bila nesrečna v zakonu.