NAKIT IN PRIČESKA

Različne vrste nakita so nosile v 18. stoletju le redke ženske, moški pa komaj kaj. V kmečkem okolju v 19. stoletju ni bil kdove kaj razširjen. Lepotičenje se je razširilo šele po 19. stoletju. Od nakita so bili najbolj znani uhani. Ženske so jih nosile na obeh, moški pa samo na enem ušesu. Zlat nakit je bil izredno redek. Zlati uhani so bili lahko poročno darilo, kar pa ni bilo splošno v navadi. Veliko fantov in deklet si je želelo uro z verižico. Le redki so si jo lahko tudi kupili. Moški so imeli uro z verižico pripeto na telovnik, ženske pa so si jo obesile okoli vratu in jo zataknile za pas krila. Ure so bile večinoma kovinske, nekatere so bile umetelno pletene iz konj ske žime. Moška in ženska pričeska sta se sčasoma spreminjali. Česanje na prečo je bilo v navadi pred prvo svetovno vojno. Deklicam so matere spletle dve kiti, ki so jim prosto padale po hrbtu. Moški so bili večinoma krajše postriženi, nekateri so nosili brke.

OBLEKA IN VEROVANJA

Po prvi svetovni vojni si botri in botre kljub revščini niso izposojali obleke ali kakega kosa oblačila, kadar so nesli h krstu novorojenčka, ker so verovali, da bi bil potem otrok slabega značaja. Boter in botra sta bila za krst snažno oblečena, nikar da bi imela raztrgane nogavice, ker bi se potem tudi otrok malomarno oblačil.
Zoper nespečnost otrok so znani zaščitni nasveti. Ponekod v Rožu so se ravnali po precej splošnem pravilu, da je treba plenice, če se sušijo zunaj, pobrati še preden sonce zaide, da bo otrok mirno spal.
Nevesta ni smela imeti modre poročne obleke. Mož bi jo tako v zakonu tepel in bi bila še sama plava.