Oblačilna kultura kmečkega prebivalstva na slovenskem je izredno raznolika, zato toliko bolj zanimiva.

V diplomski nalogi je zajeta predvsem oblačilna kultura slovensko govorečega prebivalstva. Naloga temelji na slikovnih virih in literaturi.
Glede na razpoložljive vire je bolj nadrobno opisan le čas med svetovnima vojnama.

Posebno pozornost smo posvetili obravnavanju oblačil v 18. in 19. stoletju in nekako do konca prve svetovne vojne. To je bil čas, v katerem so se še ohranile nekatere podedovane oblačilne poteze, ki so opazne predvsem pri ženskih oblekah.

Namen naloge je vsekakor tudi odkriti, kje vse so v tedanjem času uporabljali usnje in kožuhovino, kako so pridobivali surovine in kakšne izdelke so iz njih izdelovali.

Današnja narodna noša, ki je namenjena ohranjanju slovenske kulture, izhaja iz konca l9.stoletja in je odraz tedanje mestne oblačilne mode. Tako kroji kot nekateri oblačilni dodatki pa pričajo, da so bile še v prvi polovici 20. stoletja v delovni in pražnji, zlasti ženski obleki, še vedno priljubljene nekatere starejše oblačilne sestavine. Med njimi so se ohranile predvsem tiste, ki so vidneje ločevale kmečko od mestnega prebivalstva. Na primer rute, predpasniki, visoki čevlji, peče, avbe...Oblačila so večinoma izdelovali obrtniki, ki jih v tistem času ni bilo malo. Omenjeni so bili rokavičarji, klobučarji, svilarji, suknarji, tkalci, irharji, pasarji, krznarji, lasuljarji, strojarji, čevljarji, milarji, urarji, krznarji, krojači, jermenarji in barvarji.Kmetje so čez leto pridelali surovine, ki so jih potem nekaj prodali za denar, ali iz njih dali narediti oblačila. Družine na kmetih so bile takrat še velike, zato so tedaj res delali samo za hrano in obleko. Po obrtnikih sodeč lahko vidimo, da je bilo usnje pomembna surovina v tedanjem času.

Imeti čevlje je bilo takrat imenitno, še posebej pa imeti nove čevlje. Najboljši so bili vsekakor čevlji na škrip. Bolj, ko so škripali, bolj imenitni so bili. Takrat se je po čevljih videlo tudi kdo ima več pod palcem.Vsekakor pa ni bila samo obutev tista, ki je bila iz usnja. Tu lahko omenimo še irhaste hlače, usnjene klobuke, pasove, rokavice, plašče, telovnike. . . V nalogi bomo natančneje predstavili noše in jih razdelili po regijah. Tako bomo ugotovili, kje so nosili določena oblačila in kje so največ uporabljali usnjene izdelke.

Pomen bsed noša, oblačilo, kroj

• noša, oblačilo, oprava določene družbene skupnosti, v določenem času uveljavljeni kroji oblačil, obutve, vzorci blaga, modni dodatki.
• ljudska noša obsega nošo različnih stanov, npr. obrtnikov, delavcev in kmetov, ki se glede na družbeni in gospodarski položaj med seboj razlikujejo tudi po oblačenju. V nasprotju z modo je za ljudsko nošo značilen veliko počasnejši razvoj.
• narodna noša v nasprotju z ljudsko nošo ni rezultat nepretrganega razvoja v okviru ene in iste družbene skupnosti, ampak jo zavoljo najrazličnejših potreb (npr. na Slovenskem v 2. pol. 19. st. dokazovanje narodne pripadnosti z narodno nošo ) nosijo ljudje najrazličnejših slojev in življenjskih ravni v okviru iste narodnostne skupine.
• oblačilo je vsak izdelek iz blaga ali usnja, ki pokriva katerikoli del človeškega telesa. Med oblačila spadajo obleka, obuvalo, pokrivalo, rokavice, nogavice in vsi oblačilni dodatki (šali, rute, pasovi, naramnice, torbe. . . ).
• kroj je vzorec, model za obliko obleke ali obutve
• krojen-o, našajoč se na kroj ali krojenje. Krojna podoba ženske noše, krojni opis obleke
• krojiti, dajati obliko sestavnim delom obleke ali obutve