2000 let pozneje

Za časa Turkov so v takratni Bosni tetovirali vse turške vojake, da bi jih laže prepoznali, če bi jih bilo treba loviti. To navado so strožje izpolnjevali v času bojev s Črnogorci, saj so takrat pobegi vojakov iz turške vojske zelo narasli.
O tradicionalnem tetoviranju na vasi, kot zanimivem etnološkem pojavu pri nekaterih balkanskih narodih, najdemo podatke v zapisih raziskovalcev tega običaja. Še posebej se to nanaša na hrvatsko vaško prebivalstvo (na območju današnje Bosne in Hercegovine), kjer tetoviranje predstavlja nekaj posebnega glede na neke druge skupine na Balkanu (Albance in aromunske skupine v Bolgariji, Albaniji, Grčiji). Ta posebnost pri tetoviranju Hrvatov se najbolj kaže v vitalnosti ohranjanja tega običaja z ene strani, z druge pa v obilju ornamentov, s katerimi je okrašena človeška koža. Kako močno je bila prisotna navada prenašanja in oponašanja posameznih vzorcev, se da razbrati iz dejstva, da so se glede vrste motivov lahko prepoznavali posamezniki ali skupine prebivalcev določenih naselij ali pa celotnih pokrajin.
Običaj tetoviranja je na območju bivše Jugoslavije poznan vse do danes pri Cincarjih, Makedoncih, v Bosni in Hercegovini, pri Srbih, Hrvatih in delno pri Albancih; vsekakor je bil razširjen tudi pri sosednjih narodih.
Pred več kot petdesetimi leti je v bivši Jugoslaviji kar nekaj avtorjev pisalo o tetoviranju, še posebej o tistem v Bosni in Hercegovini. Najizčrpneje je o tem pisal Čiro Truhelka (1865-1942) v sarajevskem 'Glasniku zemaljskog muzeja'. Dodal je bogate ilustracije in trdil, da imamo lahko tetoviranje v Bosni in Hercegovini predvsem za neizbrisen znak katolicizma, preprečevalo naj bi odpadništvo in izstopanje iz vere dedov in očetov. Tudi, če nekdo prestopi v drugo vero, bo s tetoviranimi znaki še vedno označen kot katolik. Vendar avtor v isti sapi naglaša, da se v ljudstvu tetoviranje napačno razumeva zgolj kot oznako katolištva, saj ga (čeprav redkeje) najdemo tudi pri pravoslavcih in celo pri muslimanih.

V Bosni in Hercegovini so se običajno tetovirali po rokah in prsih, včasih tudi po čelu. Ženske so se tetovirale več kot moški. Truhelka pravi, da se včasih tetoviranje izvede tako na gosto, da se pravo barvo kože komaj še razloči. Sam akt se odvija v času katerega cerkvenih praznikov (Ivanjdan, Blagovijest, Cvjetnica, Velika nedjelja). Zgovorna je tudi ta njegova pripomba: 'Ljudje se z veliko radostjo podvržejo tej boleči operaciji; podaljšujejo jo tako dolgo, dokler roke ne oblije kri in bolečine postanejo neznosne.'
Med številnimi motivi je Truhelka v Bosni in Hercegovini našel tudi (madžarsko) krono Sv. Stjepana, (srbskega) dvoglavega orla, meče, buzdovane in celo motiv vpreženih volov.

Ornamentalni motivi so zelo stilizirani in abstraktni. Vzeti naj bi bili neposredno iz človekovega okolja, npr. klas, ki simbolizira hrano, kolo, ki v prenesenem pomenu ponazarja družino, in ogrado, ki objema hišo in dvorišce. Vsem tem motivom je skupna tovrstna simbolika, ki jo je natančno le težko razvozlati. Truhelka o njej trdi, da ni v nikakršni globlji, pomenski zvezi s krščanstvom. Dodati je le, da se med simboli zelo pogosto pojavi motiv križa, osnovnega simbola krščanstva.
Dejstvo ostaja, da je pri tem običaju zaznati veliko poganskih prvin. Krščanstvo se je uveljavilo šele po mnogih stoletjih tudi s tem, da je ljudem dopustilo ohraniti nekatere veliko starejše animistične navade. Ena od teh je tetoviranje, ki je preživelo vse uradne cerkvene prepovedi pri vseh treh glavnih religijah v Bosni.
O tetoviranju na Balkanu obstaja še veliko gradiva in več virov podatkov - eden glavnih je sarajevski muzej v Bosni in Hercegovini.