• Dermabrazivna medota:
  Koža se postrga (podobno kot pri mehanskem brušenju različnih površin), da se odstrani zgornji in srednji sloj.
• Krio-kirurška metoda:
  Predel se lokalno zamrzne (npr. s pomočjo utekočinjenega dušika), nakar se kirurško odstrani plast kože.
• Izrezanje:
  Kirurg preprosto izreže celoten sloj podkožja, nato pa zašije vrhnji sloj z običajnimi kirurškimi šivi.
• Laserska metoda:
  Laser oddaja kratke pulze usmerjene (s konstantno valovno dolžino) svetlobe, ki prodrejo pod kožo. Črnilo tetovaže svetlobo vpije, kar povzroči, da se delci črnila razpršijo na manjše, mikroskopsko majhne delčke; te potem sčasoma odstrani imunski sistem telesa. Tip laserske svetlobe, ki ga kirurg uporabi, je odvisen od barve in vrste črnila tetovaže.

Kaj pa, če že imam star, grd in ponesrečen tattoo?
Klin se s klinom izbija, pravijo. Najboljše je, če si tako zadevo (npr. kakšen napis iz nekdanje JLA ali kakšen rahitičen srček ali kaj podobnega) prekriješ z novim, svežim, profesionalnim tattoojem. Tako je, tattooji se dajo prekrivati; seveda odvisno od velikosti, barv, mesta ipd. Pravzaprav se veliko profesionalnih tattoo artistov (po svetu) veliko časa ukvarja predvsem s tem, da prekrivajo slabo in napačno izdelane tattooje kakšnega amaterja ali 'domačega' mojstra.

Koliko stane izdelava tattooja?
Uf, težko in nehvaležno vprašanje. Dober, profesionalni tattoo, je umetniški, estetski in tehnično zahteven izdelek. Ali lahko čemu takemu določiš ceno na osnovi nekakšnega 'cenika'? Skratka, tetovator ti bo povedal ceno, ki se mu zdi poštena, in navadno je tudi v resnici povsem utemeljena. V splošnem je cena odvisna bolj od števila detajlov in majhnih podrobnosti kot od same velikosti. Navadno tudi ni toliko pomembno, ali je tattoo barvni ali enobarven (običajno črn).
Ne poskušam se izogibati odgovoru. Gre preprosto za to, da je nemogoče govoriti o cenah tattoojev v splošnem. Ne moremo reči, da stane 1 cm2 tattooja X SIT, ali da je ura tetoviranja X SIT, ali da je skupna dolžina tetovirane črte po X SIT na meter. Ne pozabi, tattoo je (tudi) umetniški izdelek. Ali lahko govorimo o tem, da so denimo umetniške slike po X SIT na m2, ali morda doprsni marmorni kipi po X SIT na kilogram; ali katerikoli unikatni izdelek ovrednoten po nekem splošnem 'ceniku'?
Zgolj okvirno in zelo zelo približno: cene se začenjajo pri kakšnih 200-300 DEM in gredo potem navzgor, z velikostjo in kompleksnostjo tattooja.
Verjemi, za dober tattoo cena ni najbolj pomembno vprašanje. Na splošno pa velja, da so cene v tujini nekoliko - ali tudi precej - višje kot pri nas. Pa še to: kdor resno razmišlja o izdelavi tattooja, se bo najbrž tudi o ceni natančno pozanimal. Za tiste, ki pa jih zgolj muči firbec, pa žal - naj jih muči še naprej...

Tattoo mora biti zanimiv, natančno utemeljen motiv s posebej globokim simbolnim pomenom.
Ni nujno, sploh ne. Kot rečeno, tetoviranje ni (več) le znak pripadnosti kakšni socialni, religiozni ali ideološki skupini, pač pa preprosto okrašenje telesa in je dandanes pravzaprav bolj povezano z nekimi modnimi trendi. Če tattoo predstavlja kužka - ker si si takega pač izbral(a) - potem predstavlja kužka. Če je to nek abstraktni vzorec, potem je pač tam kvečjemu zaradi estetskega učinka; in podobno.
Seveda, obstajajo posebni tradicionalni stili tattoojev, ki so se razvijali skozi stoletja (oglej si ustrezno poglavje na prejšnji strani). Večinoma pa tattooji predstavljajo konkretne, življenjske motive: tigra, škorpijona, ladjo, vojaka, hudiča, ali pa recimo z nožem prebodeno krvavečo lobanjo...
Lahko sicer tattoojem pripisuješ globlji pomen, oziroma se z njimi identificiraš na ta način, da sam(a) poosebljaš določen motiv - če imaš tetoviranega leva, si lahko misliš, da si hraber kot lev, in podobno. To je povsem sprejemljivo in normalno; ni pa to nujno. Prav vsi tattooji nimajo skritega, višjega ali kakorkoli globljega pomena.

Ampak tattooji morajo nekaj sporočati...
Vsako okraševanje, spreminjanje, izražanje, razkazovanje ipd. nekaj sporoča; vsaka risba, slika, grafična podoba nekaj sporoča. Pa karkoli že to je oz. kar motiv predstavlja. Kot rečeno, pa za tetovaže ni vedno nujno, da imajo kakšen globok in izjemen simbolni pomen; lahko ga imajo, lahko tudi ne. Tudi ni nujno, da če imaš več tattoojev, morajo biti nekako simbolno in pomensko povezani med seboj oz. 'pripovedovati neko zgodbo' ali izražati kakršnokoli medsebojno povezavo in se stilsko dopolnjevati.
Pri obširnih tetovažah, ki prekrivajo veliko površino telesa, je pogosto res tako, da se prepletajo v enoten motiv oz. pomenijo nekakšno estetsko in celo pomensko celoto ali kontinuiteto. Vendar ni nujno; lahko imaš več ločenih tattoojev, od katerih je vsak 'zgodba' zase oz. se v ničemer ne navezuje na ostale. Vsak je tudi lahko stilsko, estetsko, grafično in izvedbeno drugačen; važno je, da TEBI vsak pomeni nekaj drugega.

Tattoo je zato, da ga vsi vidijo
Ni nujno. Seveda je lep in kvaliteten tattoo užitek pogledati in kdo med nami si ne želi občudujočih pogledov... Ampak lahko je tudi bolj skrit, na takem mestu, kjer ga običajno (oz. vsaj podnevi) pokrivajo oblačila, in je namenjen samo tebi in tvojim najbližjim, ter predstavlja intimno povezavo med teboj, tvojim telesom, in recimo tvojim ljubljenim oz. ljubljeno.
Na splošno rečeno so najpogostejša mesta za tattooje pri moških hrbet, ramena in roke, manj pogosto noge in trebuh; pri ženskah pa bolj intimna in skrita mesta, denimo stegna, meča, trebušček in podobno... To najbrž govori o tem, da moški bolj ekstrovertirano doživljajo tattooje, ženske pa bolj intimno. Ni pa nujno vedno tako, možnosti je namreč veliko in vse so pravilne in normalne. Osebno imam edini zadržek proti tetoviranju po glavi (od vratu navzgor), dlaneh in stopalih, ter spolnih organih.
Baje ti tattoo spremeni življenje...
Hmm... Odvisno, kako na to gledaš. Če misliš, da boš postal glavni frajer na šoli, ko boš naslednji dan prišel s svežim tattoojem, boš nemara razočaran. Ali če misliš, da se te bo kdo začel bati oz. nate gledati drugače. Ali, da te bo fant zaradi tattooja večno ljubil. Ali če misliš, da si boš v tolpi tako pridobil status vodje oz. najbolj pogumnega pretepača ali kaj podobnega. Če si sam(a) ne znaš spremeniti življenja (na bolje), ti ga tudi noben tattoo ne bo...
Drži pa, da je tattoo nepozabno doživetje. Je nekaj posebnega, kar je samo tvoje, in kar te bo zagotovo (z razliko od VSEGA ostalega in VSEH ostalih ljudi) spremljalo do konca življenja. Je izraz tvoje notranjosti, tvoje energije, strasti do življenja, tvoje edinstvenosti - in v tem smislu ti lahko pomaga, da začneš sebe in svet dojemati drugače, morda iz drugega zornega kota. Samo to, nič več.

Ampak vseeno je nekakšna prelomnica
Res je. Menim, da je dandanes najbolj razširjena bolezen pomanjkanje identitete ter posledično iskanje smisla in samega sebe. Delno zaradi tega, ker pravzaprav nimamo trdnih znakov in signalov, s katerimi bi nam socialno okolje sporočalo: To si ti. Zdaj si odrasel. Si moški. Si ženska.
Včasih niso imeli teh težav. V številnih tradicionalnih družbah še danes poznajo denimo obrede iniciacije. Prelomnica, ko dekle 'uradno' (beri: družbeno priznano) postane ženska. Fant postane moški, bojevnik, odrasel. Otrok postane enakopraven član skupnosti.
Takih prelomnic danes ni in čeprav menimo, da jih ne potrebujemo ter da živimo v sodobni družbi, te arhetipske in v človeku globoko zakoreninjene posebnosti še kako vplivajo na naše življenje in mišljenje, čeprav se tega dejstva morda ne zavedamo; vse to vodi v izgubo povezanosti s samim seboj, s svojo prvobitno naravo in z naravo okoli nas, ter s svojo pravo identiteto.
No, da ne bom zašel predaleč... Takole je: prvi tattoo je kot izguba nedolžnosti; poti nazaj ni. Pravim, 'prvi', kajti neredko se zgodi, da človeka stvar 'potegne' in zasvoji, ter prvemu tattooju sledi še drugi, tretji, četrti, ipd. Se mi kar zdi, da sem tudi sam med temi...

Več tetovaž ko imaš, večji frajer si.
Eh... O tem bi se dalo razpravljati. Nekdo, ki ima zelo veliko tattoojev, ima morda do vsakega od njih poseben odnos oz. mu nekaj pomeni, morda pa se preprosto še 'ni našel' in zbira tetovaže zato, ker še vedno išče 'tisto najvrednejšo'. Po drugi strani pa ima nekdo lahko samo eno, tehnično dovršeno in estetsko lepo tetovažo, mu veliko pomeni in mu je povsem dovolj. Skratka, kot tudi sicer to velja, kvantiteta (ali velikost) sama po sebi še zdaleč ni odločilna. Tattoo je človeku nekako 'v krvi', in kdor ga je zares začutil, ga bo imel tudi na koži. Koliko tattoojev in kje, pa se bo odločil sam.

Kdor je tetoviran, je velik frajer
Nikakor ne. Frajer(ka) - karkoli že to komu pomeni - bodisi je ali pa ni, ne glede na to, ali je tetoviran(a) ali ne. Zgolj zaradi dejstva, da ima nekje pod kožo sloj barve, ni v ničemer drugačen, kot če temu ne bi bilo tako.
Nekaj je vendarle res: v vseh tradicijah in oblikah se tetoviranje vsaj posredno povezuje s pogumom, neustrašnostjo, pri moških z možatostjo, vzdržljivostjo. Že dejstvo, da nekdo prenese bolečino ob tetoviranju, naj bi ga povzdigovalo nad ostale. Vendar pa to ni najpomembnejši vidik tetoviranja. Kdor se je dal tetovirati samo zato, da bi izpadel macho, ima najverjetneje nekaj malega težav sam s seboj in s svojo identiteto (pa še s čim drugim).

Tetovirano telo mora biti lepo, močno...
Ja pa kaj še. Kdo pa to pravi?
...ker je tattoo še lepši, če pokriva lepo oblikovano mišico.
Ne vem, zakaj bi tetovaže morali povezovati z zunanjim videzom telesa. Drži, da je lep tattoo užitek pogledati. Drži tudi, da je negovano in športno grajeno telo večini ljudi všeč. Vendar pa eno z drugim nima nujno kakšne neposredne zveze in tetoviranje tudi nikakor ne gre pogojevati z mišičastim telesom (slišal sem, denimo: 'Rad bi si naredil tattoo, vendar se moram prej nabildati!', kar je popoln nesmisel). Če ima nekdo kvalitetne, vizualno zanimive in lepe tetovaže, OK. Če ima poleg tega še lepo vidne mišice, tudi prav; vendar so tattooji lepi sami po sebi, ne glede na to, kakšno telo pokrivajo. Zapomni si: mišice se da natrenirati, jih povečati in pomanjšati. Svoje telo lahko v veliki meri preoblikujemo, kakor hočemo, zanj bolj ali manj skrbimo, ga negujemo ali zanemarjamo. Poleg tega je videz telesa pogojen tudi z dednostjo, in včasih se nanj ne da vplivati več kot do določene mere. Telo se skozi človekovo življenje nenehno spreminja. Tattooji pa so večni in so v celoti tvoja izbira in tvoja odločitev.

Tetovirajo se skinheadi, narkomani, mornarji, motociklisti, južnjaki, člani raznih tolp in podobni nasilneži ter čudaki.
Nikakor ne drži in tudi nikoli ni (povsem) držalo. V zgodovini človeštva je bilo v splošnem tetoviranje celo rezervirano za posebne, izbrane, višje socialne sloje, kaste in skupine s posebnim statusom.
Drži, da je bilo za nekatere (bolj ali manj marginalne) subkulture značilno tetoviranje v znak pripadnosti, statusa in položaja. Take subkulture (npr. pripadniki kultov, motorističnih skupin, zaporniki, glasbene skupine ipd.) so seveda pogosto bolj na očeh javnosti kot ostali, povsem 'običajni' posamezniki, zato je sčasoma prišlo do povezovanja ter enačenja tattoojev in teh socialno ločenih (in zato nikakor ne tipičnih oz. značilnih) skupin. Danes so taki predsodki popolnoma neutemeljeni in neupravičeni.
Dandanes se tetovirajo tajnice, zdravniki, policaji, učiteljice, profesorji, najstniki, družinski očetje in politiki; poleg glasbenikov, filmskih igralcev, športnikov in drugih javnih osebnosti. Glede na to, da je navadno dober tattoo tudi razmeroma drag, je logično, da si jih pravzaprav laže privoščijo ljudje v srednjih in višjih družbenih slojih.
Tetoviranje danes ni več (zgolj) znak pripadnosti, pač pa bolj izraz individualnosti, edinstvenosti, povezanosti s svojo primarno, fizično platjo, ter odraz neodvisnosti in samozaupanja. Konec koncev, tattoo je lahko tudi sodobni trend, modna muha, predvsem pa umetniški oz. estetski dodatek.

Ali imaš ti (avtor) kakšen tattoo?
Šur da ga imam in to ne samo enega - ali bi vse to pisanje sicer imelo kakšen poseben smisel in predvsem kredibilnost? Oglej si poglavje 'O meni', če te res zanima.

Gotovo se imaš za velikega frajerja!
Ne. Moji tattooji so mi zelo všeč, nanje sem ponosen in jih tudi rad pokažem, če koga zanimajo; vendar pa jih ne razkazujem kar vsepovprek in jih nikomur ne vsiljujem ali se z njimi baham. So stvar, za katero sem se odločil sam in pripada samo meni.

Kako in zakaj se odločiti za (prvi) tattoo
Hmm. Tale stran je morda še najbolj subjektivno obarvana oz. izraža bolj moje mnenje; drugače pač ne more biti. Saj, ali obstaja kakšen objektiven razlog, zakaj si nekateri ljudje želimo določene stvari, drugi pa druge? Zakaj eni radi nosimo nakit, drugi si lase barvamo v zeleno ali modro, tretji spet obožujemo črna oblačila. Smo individualna bitja z različnimi željami in potrebami; živimo pač (na srečo) v demokratični deželi in imamo svobodno voljo, torej se lahko tudi samostojno odločamo o stvareh. No, kakorkoli...
Zdi se mi, da smo Slovenci vsaj pri nekaterih stvareh vendarle bolj konzervativni, kot bi si želeli priznati; razlog za to bržkone tiči tudi v dediščini preteklosti, ki jo kljub vsemu še vedno nosimo s seboj. K temu svoje pripomore tudi v zadnjih letih obujena tradicija krščanstva, ki - roko na srce - ima svoje zapovedi, prepovedi, dogme in predsodke. Skratka, najbrž nismo tako svobodomiselni in liberalni, kot se kažemo navzven; zato imamo zadržke tudi do določenih področij izražanja, kakršni so tattooji; zlasti, ker je ta téma še vedno obremenjena s takimi in drugačnimi predsodki, ter sodi bolj v sfere tujega, marginalnega, nezaželenega...
Ampak, da ne bi zašel še v politiko, naj vendarle ponudim kakšen kolikor toliko uporaben nasvet...

Naj si omislim tattoo?
Hmm... Če tole sploh bereš, te nabrž vsaj toliko zanima, da o tem razmišljaš; tudi če si nisi nameraval(a) res narediti tattooja. V neki raziskavi, nekoč opravljeni na 163 tetoviranih ljudeh, je bilo menda kar tretjini vprašanih žal, da so si dali delati tattoo! No, tole je pa že zanimiv, čeravno statistično morda ne najbolj značilen podatek.

Torej: tattoo DA ali NE?
Ej, odločitev je tvoja. Tega se ne morem namesto tebe odločiti ne jaz ne kdorkoli drug. Če o tetovaži razmišljaš, pa še nisi povsem prepričan(a), imam mogoče nekaj predlogov.
Prvič, če že imaš v mislih določen motiv oz. sličico, si jo najprej daj zgolj narisati (s takimi barvami, ki so bolj obstojne). Sliko nosi vsaj kakšen teden ali dva, in razmisli, kakšne občutke ti vzbuja. Kako bo, ko bo sličica pod kožo in ne le na njej? Ampak ne skrivaj zadeve, marveč jo pokaži čimveč ljudem in opazuj njihov odziv, mnenje in ideje. Pomemben del izkušnje s tattooji je namreč odziv okolice in tvoj odnos do tega odziva.
Drugič, če si že skoraj odločen(a) ter meniš, da lahko preneseš bolečino in trajnost tetovaže, ti ostane še možnost kozmetičnega tattooja. Izberi dober in kvaliteten kozmetični studio in si omisli tako zadevo, po možnosti na ne preveč vidno mesto. Po tej izkušnji bo mogoče odločitev o profesionalnem tattooju lažja. Vendar pa še enkrat poudarjam, da jaz s kozmetičnimi (t.i. 'začasnimi') tattooji nimam nobenih izkušenj, o njih ne vem ničesar bistvenega in me tudi ne zanimajo. Recimo, da so skrajni izhod v sili za neodločene. (Preberi v poglavju FAQ odstavek o 'začasnih' tattoojih.)
Tretjič, če se odločiš za pravi, profesionalni tattoo, ne pretiravaj in najprej izberi kakšnega manjšega; zato, da vidiš, kako zadeva poteka in ali se lahko soočiš z bolečino. So tudi primeri, ko nekdo ni mogel zdržati do konca tetoviranja in mu je potem vse življenje ostal nedokončan tattoo. Je pa res, da takih primerov verjetno ni prav veliko.

Zakaj si želim tattoo?
Ljudje se tetovirajo iz najrazličnejših razlogov. Zato, da bi ugajali (partnerju, prijateljem, svoji publiki); da bi se identificirali in se čutili pripadniki določene družbene, verske ali kakšne drugačne skupnosti oz. subkulture; da bi izrazili uporniškega, neodvisnega duha; da bi izkazali svojo individualnost, edinstvenost; ker si želijo imeti sliko svojega ljubljenega kužka; da bi se čutili povezane s svojo divjo, neukročeno, prvinsko naravo; ker radi poslušajo heavy metal glasbo, zanjo pa so značilne tetovaže; ker je to 'in', trendovsko, moderno...
Vse to so tehtni in načelno upravičeni razlogi, zakaj pa ne. Ampak gre za nekaj drugega, kar sem na tej spletni strani že večkrat poudaril - tattoo je VEČEN. Kar pomeni: kar je danes lepo, moderno in ti je všeč, morda čez 10 ali 20 let ne bo več.
Poskušaj se torej videti čez 10 oz. 20 let. Kaj boš takrat počel(a), kako boš razmišljal(a), v kakšnem okolju boš živel(a)? Boš imel(a) družino, otroke, prijatelje, morda precej uradno službo, kjer bodo na tetovaže gledali nič kaj prijazno? Bo nekoč treba ta, danes tako lep in zaželen tattoo, skrivati pod dolgimi rokavi in se ga sramovati?
Danes si morda navdušen(a) nad Axlom Roseom ali Red Hot Chili Peppersi oz. kakšnim drugim potetoviranim pevcem ali skupino; in si zaradi tega tudi sam(a) želiš (podobne) tetovaže. Ali boš to glasbo poslušal(a) do konca življenja? Danes si morda duhovno ter religiozno navdahnjen(a) in si nadvse želiš sebi in drugim dokazati svojo vero z lepim vtetoviranim križem. Ali boš v istem prepričanju živel(a) do konca življenja? Ali pa, in to ni tako redek primer, si čez glavo zaljubljen v prelepo dekle - mislim, to je RES tista PRAVA ljubezen, ne zgolj poletna najstniška zaljubljenost, si rečeš - in ji želiš za vse večne čase svojo ljubezen dokazati s tem, da si daš v kožo vtetovirati njeno ime?
Denimo: znano je, da so hollywoodske romance razmeroma kratke, kar pa filmskih zvezdnikov očitno prav nič ne moti in ne odvrača od tega, da si ne bi na del telesa dali vtetovirati imen svojih ljubljenih. In kaj se zgodi, ko gredo narazen (in do tega neizogibno pride)?

Hollywoodski spodrsljaji
Znani hollywoodski igralec Johnny Depp je imel menda vtetovirano ime Winone Ryder, s katero sta nekaj let hodila. Danes mu je tega baje že pošteno žal; sicer si ne bi dal prekriti imena z nekakšnim nezanimivim vtetoviranim črnim trikotnikom na ramenu.
Tom Arnold se je v srečnih časih odločil, da si bo na prsi tetoviral obraz takratne soproge Roseanne, na zadnjico pa še njeno ljubkovalno ime 'Rosey'. Po ločitvi (kajpada!) si je dal tetovažo obraza odstraniti; postopek naj bi bil dolgotrajen in boleč. Glede vzdevka na zadnjici pa menda nihče, tudi njegov manager, ne ve ničesar.
No, tudi Roseanne si je dala na zadnjico vtetovirati ime 'Tom'. To je storila kmalu po poroki in baje jo ima še danes, kljub ločitvi. Šušlja se, da si jo namerava odstraniti s pomočjo laserskega posega.
Monaška princesa Stephanie si je kot dokaz ljubezni do nekdanjega soproga Daniela Ducrueta omislila tetovažo 'Daniel za vedno'. Po tistem, ko so ga presenetili med mečkanjem lepe striptizete, sta se ločila, Stephanie pa je neki priznani tattoo artist staro umetnino prekril z rožo.
Tudi Pamela Anderson je imela na levem prstancu, kamor gre poročni prstan, vtetovirano ime soproga Tommyja Leeja. Po tistem, ko jo je (domnevno) pretepel in je bil zaradi fizičnega napada nekaj časa tudi v zaporu, je vložila zahtevo za ločitev, prvo črko vtetoviranega imena pa spremenila v 'M'. Tako ima zdaj na prstancu vtetoviran napis 'Mommy' ('mamica'). Podobno je storil tudi Tommy Lee, ki je ime Pamele na svojem prstu dal prekriti s črnilom.
Geena Davis je imela na desnem gležnju tetovirano ime nekdanjega soproga Rennyja Harlina, poleg njega pa še lik Amorja (rimskega boga ljubezni oz. zaobljenega fantiča z angelskimi krilci). Kmalu po tistem, ko sta se z Rennyjem razšla, je dala Geena izbisati vse sledi za svojim bivšim, tudi ime in angelčka.
Tudi filmski Rambo oz. Sylvester Stallone si je tik pred poroko s svetlolaso seks bombo Brigitte Nielsen na zadnjico dal vtetovirati 'Sylvester in Brigitte za vedno'. Po njunem razhodu ni izgubljal časa in je takoj dal napis odstraniti. Prsata Danka pa si je na zadnjico najprej dala tetovirati ime Sylvestra, pozneje pa ime drugega moža, nogometnega zvezdnika Marka Gastineauja. Potem, ko sta obe romanci propadli, je obe tetovaži seveda dala odstraniti...

Pomni: VSE na tem svetu (prej ali slej) mine. Tattoo pa ostane
Moj osebni nasvet bi bil tak: če imaš manj kot 20 let, potem še enkrat in dobro premisli. V mladosti smo pač vsi bolj zaletavi in večkrat nepremišljeni. Nikamor se ne mudi, verjemi.
Skratka, razmisli.
Menda je veliko tetovaž narejenih v trenutnem impulzu oz. nenadni, običajno emotivni odločitvi. Ponavadi gre za dneve, ko smo o nečem trdno odločeni. 'Če si danes ne naredim tattooja, potem si ga najbrž ne bom več.' 'Danes ali nikoli...'
Narobe! Ta odločitev naj ne bi bila lahka, nenadna, ali posledica kakšnih nepričakovanih dogodkov, ki so ti nemara razburkali življenje. Ko si že povsem prepričan(a), da res hočeš tattoo, si vzemi še kakšen dan za razmislek... Če si RES želiš tattooja danes, si ga boš tudi jutri, ali naslednji teden... Kar pomeni, da si res začutil(a) notranjo, podzavestno potrebo po tem, in da ni zgolj muha, ki te bo čez mesec ali dva minila.
Seveda je to povezano z motivom, ki si ga želiš imeti vtetoviranega. Kakršenkoli že bo, naj bo tehtno premišljen, določen tudi s posvetovanjem s tattoo artistom ali osebo, ki ima v zvezi s tem že več izkušenj. Kot rečeno, poti nazaj ni.
Nekaj je gotovo: veliko ljudi stvar zasvoji, in prvi tattoo ni tudi zadnji. Razen, če ugotoviš, da je bila odločitev napačna. Tega pa ti ne želim.
Torej?
Zdaj pa že skoraj izgleda, kot da te hočem od tattoojev odvrniti. Sploh ne. Hočem reči, da je odločitev o tattooju odgovorno dejanje, je prvi korak na poti v resnično svobodno in neodvisno mišljenje, je dokaz o tvoji svobodomiselnosti in samostojnosti; zato naj bo storjen na pravi način.
Kajti: tattoo je enkratno in edinstveno doživetje. Lahko ti odpre oči. Lahko ti pokaže povsem nov svet. Lahko te osvobodi vseh spon, predsodkov, zatiralskih vzorcev mišljenja in ovir. Lahko ti pove, kdo si.
Lahko pa tudi, da tattoo ni zate.
Slišal sem, denimo, argumente: kaj pa, ko boš star? Kako bo takrat izgledal tattoo? Hmm... Če misliš, da je starost zgolj propadanje telesa in duha, da takrat ni več ničesar lepega v človekovem življenju, potem bi rekel takole: ko si star, je potemtakem itak vse grdo. Morda pa bo takrat tattoo sploh še edina lepa stvar na meni...

Sem povedal dovolj?